Psihoanalitična obravnava

Pri odločitvi o začetku psihoanalitične obravnave koristijo uvodna srečanja. Ta omogočajo posamezniku, da začne spoznavati strokovnjaka in si ustvari predstavo o tem, na kakšen način poteka obravnava in ali bi s tem analitikom bilo možno dolgotrajno sodelovanje. Analitik pa na uvodnih srečanjih zbere osnovne podatke o morebitnem bodočem analizandu ter oceni, ali je primeren za psihoanalitično obravnavo in ali mu bo ta koristila.

Psihoanalitik podrobno seznani posameznika s pravili in metodo psihoanalitične obravnave. Če sta oba pripravljena na skupno pot, skleneta ustno pogodbo, ki vključuje odgovornost obeh strani za ohranjanje vnaprej določenega urnika srečanj, redno plačilo (vključno s plačilom izostalih pacientovih srečanj) ter zaupnost. Psihoanaliza zaobjema tri do štiri rednih srečanj tedensko, ki vsakič potekajo ob točno določenem dnevu in uri ter trajajo 45 ali 50 minut. Pri psihoanalitični obravnavi se analizand uleže na udoben ležalnik, ki je obrnjen stran od analitika in poglobljeno potovanje v pacientov notranji svet se začne. Ustvari se tako ustaljen okvir – »setting«, v katerem se lahko odvija psihoanalitični proces. Njegova predelava in razrešitev bosta zahtevala še kar dolgo časa.

Pacient bo skušal, kolikor je le mogoče povedati vse, kar mu pride na misel, ne da bi kaj zamolčal. Analitik se ne bo vpletal v pogovor s pacientom, ampak ga bo samo pozorno poslušal in skušal odkriti, kateri nezavedni strah ali težnja sta skrita v njegovih besedah in občutkih. Ko bo presodil, da je razumel, kaj v določenem trenutku v pacientovem nezavednem povzroča tesnobo ali bolečino, mu to povedal. Če je analitikova hipoteza točna, bo pacient to sprejel z olajšanjem. Če je bila interpretacija zgrešena, jo bo ta zavrnil kot nekaj, česar ne čuti svoje. V tem primeru se ne bodo odpirala nova področja psihe, ampak se bo vedno znova izražal prejšnji nerazrešeni konflikt, dokler ne bo primerno pojasnjen in predelan. Vse to se zapleta, ker nezavedno sili pacienta, da preslikava na analitka svoje notranje podobe: zdaj strogega očeta, zdaj brezbrižno mater ali konkurenčnega brata itd. Kot na nekakšnem gledališkem odru se tako spontano uprizarja pacientova preteklost (predvsem tisti deli njegove zgodbe, ki so ostali boleče nerazrešeni in potlačeni). Analitik ne osvetljuje le resničnih dogodkov, ki so zaradi svoje travmatičnosti bili potlačeni, ampak predvsem nezavedne bojazni, prepovedane želje, občutke krivde in potlačene fantazije, ki pacientu povzročajo nepojasnjeno tesnobo, depresijo, inhibicije na raznih področjih, nerazumljivo ostre bolečine in razne druge simptome. Pri tem ne gre za neko hladno, le racionalno rekonstrukcijo pacientovega preteklega doživljanja, saj bi ta ostala neučinkovita. Odločilno je, da pacient aktualizira in torej na srečanju tudi emotivno podoživlja svojo preteklost, ker samo tako stare okorele sheme spet zaživijo in pridobijo tisto plastičnost, ki je potrebna, da se lahko spremenijo. Isti problemi se med psihoanalizo ponovno prikazujejo v različnih variantah in jih je potrebno osvetliti iz vseh možnih zornih kotov, preden se zadovoljivo rešijo.

Na začetku pacient večkrat najde v pogovorih z analitikom nekaj miru in gotovosti pred razburkanim vsakdanjim emotivnim življenjem. Kasneje se pa težki občutki – kot oblaki, ki se strnejo okoli gore in s tem pustijo dolino v soncu – osredotočijo prav na odnos z analitikom. Življenje zunaj terapevtskih pogovorov pa ob tem postane bolj sproščeno in bolj spontano. Potem se težave tudi v psihoanalitičnem odnosu začenjajo reševati, kar pomeni, da gre analiza h koncu. Prej konfliktni in boleči deli pacientove osebnosti sedaj učinkoviteje in bolj usklajeno delujejo, kar poveča zaupanje vase. Začarani krog se začenja obračati v pozitivno smer.

V sto letih se je psihoanalitična terapevtska tehnika zelo spremenila. V začetku je kazalo, da je pomembno predvsem razkrivanje v nezavedno potisnjenih travmatičnih dogodkov. Analitik je pri tem imel vlogo bolj ali manj hladnega opazovalca, ki posreduje pacientu to, kar opazi. Danes je poudarjena predvsem vloga odnosa med pacientom in terapevtom. To pa vključuje v analitični proces vedno bolj analitikovo emotivno doživljanje med terapijo. Spoznanje, da je analitikovo empatično doživljanje komplementarno z bolnikovo, je postalo vir novih, globljih spoznanj o tem, kar se dogaja v pacientovi duševnosti. Analitikova emotivna soudeležba je obenem tudi pogoj, da se pacient lahko spusti v globlje in primitivnejše plasti psihe. V te plasti današnja psihoanaliza vedno bolj usmerja svojo pozornost, saj se tam nakazujejo korenine marsikatere, doslej ne dovolj pojasnjene psihične problematike. Vse to je za analitika nadaljnji izziv, saj se mora spuščati v analitični odnos z obširnejšim delom svojega doživljanja, kar zahteva obenem še večjo pozornost, da ohrani neizogibno sposobnost objektivnega razmišljanja, da lahko med razburkanimi emotivnimi valovi krmari v pravo smer.

Vendar tudi tako ni vse dosegljivo in od vsega početka psihoanalize obstajajo bodisi indikacije, kot tudi kontraindikacije za psihoanalitično terapijo. Kontraindikacije ne slonijo toliko na bojazni, da bi obravnava lahko škodovala pacientu – kar se z izkušenim in poštenim psihoanalitikom prav težko zgodi – kolikor na tem, da bi rezultat bil preskromen, pač glede na velik trud in strošek. Za nekatere paciente je psihoanaliza res edina terapija, s katero lahko upajo, da bodo razrešili svoje težave. Za marsikatere druge pa ni, bodisi zato, ker jim zaradi lažjih problemov lahko zadošča krajša psihoterapija, bodisi zavoljo tega, ker so vzroki njihovih motenj lahko tudi za psihoanalizo nedosegljivi.