Razvoj psihoanalize v slovenskem prostoru

Psihoanaliza v Sloveniji

Najbolj izčrpen prikaz začetkov psihoanalize v Sloveniji doslej je objavil dr. Matjaž Lunaček v dveh člankih, ki sta izšla v tržaškem Primorskem dnevniku 4. in 5. novembra 1993. Dr. Pavel Fonda pa je 2. novembra 1993 objavil članek o psihoanalizi v Trstu. V tukajšnjem krajšem orisu bomo seveda povzeli nekaj podatkov tudi iz teh člankov.

Vsi začetniki psihoanalize v sosednjih državah so bili člani judovske komponente tamkajšnjih kulturno znanstvenih elit. Tako je bilo ne le na Dunaju, ampak tudi v Budimpešti, Zagrebu, Beogradu in Trstu. Med Slovenci te komponente ni bilo, kar je seveda znatno vplivalo na relativno pozen in okoren razvoj psihoanalize v našem kulturnem prostoru. Svojo vlogo so seveda igrali tudi drugi dejavniki, kot so nenaklonjenost psihoanalizi najprej s strani katoliške cerkve, nato pa še s strani komunistične ideologije.

Uveljavljeni psihiater in poznejši rektor ljubljanske univerze dr. Alfred Šerko (r. 1879) je med študijem na Dunaju poslušal tudi Freudova predavanja, a se je celo življenje prišteval med nasprotnike psihoanalize in je v tem duhu o njej tudi pisal in predaval. Vendar je s tem vsaj nekoliko pripomogel k zavesti o njenem obstoju.

V obdobju med obema vojnama, ko se je psihoanaliza širila po Evropi (do 1935 leta celo v Sovjetsko zvezo), pa sta v slovenskem prostoru razvila za njo nekaj aktivnega zanimanja v glavnem le dr. Slavko Grum (r. 1901) in dr. Vladimir Bartol (r. 1903).

Čeprav je bil prvi zdravnik, je videti, da ga ni zanimala psihoanaliza pri kliničnem delu. Spominjamo se ga bolj zaradi vpliva psihoanalize na nekatera njegova literarna dela kot je »Dogodek v mestu Gogi«.

Vladimir Bartol se je po končani gimnaziji preselil iz rojstnega Trsta v Ljubljano. S svojo bogato izobrazbo humanista in biologa je psihoanalizo spoznal pri študiju na pariški Sorboni. Vpliv psihoanalize je izrazit predvsem v nekaterih njegovih literarnih delih, kot so »Al Araf« in »Čudež na vasi«. Presenetljivo je, da se je prvi in takrat edini preizkusil v kliničnem psihoanalitičnem delu. Dr. Lunaček je v njegovi zapuščini našel celo zapiske nekaterih seans. O psihoanalizi je veliko predaval in pisal ter polemiziral z njenimi nasprotniki. A po vojni interesa za to vedo ni dalje razvijal. Občasna predavanja v kulturnih ustanovah, ki so bila le bolj informativnega značaja, so pogosto privabila veliko ljudi, predvsem mladih, a dlje od tega ni šlo.

»Po drugi svetovni vojni je bil položaj psihoanalize v Sloveniji približno enak kot v vseh ostalih deželah realnega socializma, kar pomeni, da so bili to psihoanalizi skrajno nenaklonjeni časi.« – piše dr. Lunaček.

Šele v šestdesetih letih se je psiholog Lepold Bregant izobrazil v psihoanalizi v Gottingenu pri Deutsche Psychoanalytische Gesellschaft (DPG). Ko se je vrnil v Slovenijo, je odigral važno vlogo pri razvoju slovenske psihoanalitične psihoterapije. Ta je kmalu postala predmet sistematične podiplomske edukacije na ljubljanski medicini. Še danes se ga slovenski psihoterapevti hvaležno spominjajo s tem, da se vsaki dve leti zbirajo na strokovnih srečanjih – »Bregantovih dnevih«. Takrat je bila DPG še zunaj Mednarodnega psihoanalitičnega združenja – IPA. Vendar ne zaradi nezadovoljivih standardov ali večjih teoretskih neskladij, temveč zaradi nesrečne zgodovine, saj je to društvo imelo nekaj korenin v analitikih, ki so ostali v Nemčiji za časa nacizma. Kasneje so bile težave premoščene in danes je DPG polnopravni del združenja IPA. Škoda, da to ni bilo urejeno že za časa Breganta, ker bi ga morda spodbudilo, da bi poskrbel za psihoanalitično izobrazbo mlajših kadrov, česar žal ni storil.

Na področju otroške psihiatrije je prof. Bazilija Pregelj v osemdesetih letih prinesla v domovino nekaj psihoanalitičnega znanja po svojem študiju na centru Anne Freud v Londonu.

Vse je torej ostajalo le v okviru psihoanalitične psihoterapije in po prezgodnji smrti dr. Breganta v Sloveniji ponovno ni bilo nobenega ustrezno educiranega psihoanalitka.

Ko govorimo o psihoanalizi v Sloveniji, ne moremo mimo pomembne vloge, ki jo je odigrala pri poglabjanju določenih aspektov teoretske psihoanalize in pri skrbni pripravi številnih prevodov Freudovih del skupina lacanovsko orientiranih teoretikov, med katerimi je tudi mednarodno znan filozof Slavoj Žižek.

Leta 1991 je skupina psihiatrov in kliničnih psihologov v Ljubljani ustanovila »Psihoanalitično društvo Slovenije«, med čigar cilji je bilo tudi ustvarjanje pogojev, da bi se tudi v Sloveniji vendarle omogočilo psihoanalitično izobraževanje po standardih Mednarodnega psihoanalitičnega združenja. Društvo je najprej navezalo stike z združenjem IPA, nato pa še z njeno regionalno zvezo (European Psychoanalytical Federation – EPF) in s sosednjim italijanskim psihoanalitičnim društvom (Societa Psicoanalitica Italiana – SPI).

Da bi se omogočilo izobraževanje analitikov iz Slovenije in Hrvaške v Italiji, je leta 1993 IPA podpisala s SPI dogovor o načrtu, ki je omogočal, da poteka priznana učna analiza v Trstu, teoretski seminarji in supervizije pa naj bi se vršili v okviru italijanskih ali pa drugih mednarodno priznanih inštitutov. Udeleženci iz Slovenije so začeli redno obiskovati tako mednarodne kongrese IPA, EPF in SPI, kot seminarje in poletne psihoanalitične šole, ki jih je EPF takrat začela prirejati za tako imenovano »Vzhodno Evropo« – v bistvu za države, ki zaradi nenaklonjenosti prejšnjih komunističnih režimov dotedaj niso mogle razviti psihoanalitičnih društev in ustreznih izobraževalnih inštitutov. Logistično organizacijo ene izmed prvih mednarodnih poletnih šol je EPF leta 1996 zaupala dr. Lunačku, ki je v Preddvoru pripravil odlično šolo. Sam je takrat že začel svoj analitični trening v Trstu, ki ga je kasneje nadaljeval v Rimu. V istem letu je začel svoj trening tudi dipl. psiholog Bernard Rojnik.

Leta 2002 leta sta IPA in EPF z dogovorom ustanovila »The Han Groen Prakken Psychoanalytic Institute for Eastern Europe« (PIEE) in zaupala njegovo vodstvo tržaškemu slovenskemu učnemu analitiku Pavlu Fondi. Naloga PIEE je, da organizira in nudi psihoanalitično izobraževanje kandidatom iz vzhodnoevropskih držav, dokler se ne organizirajo ustrezni inštituti na lokalni ravni. Tudi razvoj Slovenije in Hrvaške je bil odtlej poverjen PIEE.

Od leta 2009 PIEE, za IPA in EPF, prireja na Bledu eno od svojih treh letnih šol, katere tema je psihoanaliza otrok in mladostnikov. Za organizacijo skrbita slovenska psihoanalitika Bernard Rojnik in Lilija Varjačić Rajko s pomočjo širšega organizacijskega odbora slovenskih kolegov.

Slovenija je dobila prvega psihoanalitika IPA, dipl. psihologa Bernarda Rojnika, šele leta 2009, drugega, dipl. psihologinjo Lilijo Varjačić Rajko pa leta 2011. Trenutno so na raznih stopnjah izobrazbe še drugi kandidati iz Slovenije. Ker pa bo potrebnih še nekaj let, da se lahko ustanovi, s strani združenja IPA priznano slovensko psihoanalitično društvo in izobraževalni inštitut, so se analitiki in kandidati iz Slovenije začasno včlanili v sosednje Hrvaško psihoanalitično društvo, kjer skupaj s hrvaškimi kolegi bolje razvijajo svojo strokovnost, saj je enim in drugim koristno, da sodelujejo v številčnejšem krogu in je vsem skupno dolgoletno šolanje v PIEE.

Psihoanaliza v Trstu

Freud je kot dunajski študent prebil eno poletje v Trstu, kjer je raziskoval anatomijo spolnega aparata jegulj. V kasnejših letih je v svojih potovanjih večkrat šel mimo Trsta in obiskal tudi Škocijanske jame. V avgustu leta 1908, med čakanjem na ladjo za Grčijo, se je povzpel s tramvajem iz Trsta v hlad kraške planote na malico in kozarec vina v domačo opensko gostilno. Takrat si verjetno ni mislil, da bo v tej mali slovenski vasi čez dvajset let preživljal svoje poletne dopuste prvi italijanski psihoanalitik Edoardo Weiss, in da bo hkrati nekaj hiš vstran Italo Svevo zaključeval svoj roman »La coscienza di Zeno« (Zeno Cosini), prvo pomembno delo v italijanski literaturi, ki se navdihuje po psihoanalizi. Prav tako si ni mogel misliti, da bodo prav na Opčine – tako ali drugače – vezani trije Slovenci, ki bodo obnovili psihoanalizo v Trstu v sedemdesetih letih: 40 let po Weissovem odhodu.

Edoardo Weiss – Tržačan, ki je na Dunaju študiral medicino – je v letih pred prvo svetovno vojno pristopil v krog Freudovih sodelavcev in se po koncu vojne vrnil v Trst dobro podkovan v novi panogi. Kot psihiater je delal v psihiatrični bolnici, obenem pa prakticiral psihoanalizo v svoji privatni ordinaciji. Med svojimi analitičnimi pacienti je imel pesnika Umberta Saba in pisatelja Giorgia Voghero. Slednji je kasneje v knjigi »Gli anni della psicoanalisi« opisal velik odziv, pravcati »vihar«, ki ga je psihoanaliza povzročila v dvajsetih letih v skupini pomembnih tržaških intelektualcev, večinoma židovskega porekla. Skorajda nobenega odziva pa ni imela med tržaškimi zdravniškimi krogi, ki so se trdno oklepali ustaljenih organicističnih pogledov na človeško psiho.

V tistih letih se je navdušil za psihoanalizo tudi drugi Tržačan – Slovenec – Vladimir Bartol, ki je preživel svojo mladost blizu bolnice pri Sv. Ivanu, v kateri je delal Weiss. Bartol je bil na nemški gimnaziji celo sošolec Bobija Bazlena, enega izmed tržaških intelektualcev, ki so bili kasneje zavzeti za psihoanalizo. Toda, kot je bilo značilno za to bizarno mesto, je šla njegova pot tesno vzporedno, vendar brez vsakršnega stika z italijanskimi intelektualci. Bartol se je sicer kmalu odselil v Ljubljano.

Weiss je bil razočaran, ker v Trstu ni bilo odziva pri zdravnikih, ampak le pri kulturnikih, kar ni ustrezalo njegovim predvsem kliničnim interesom. Tudi zato se je na začetku tridesetih let preselil v Rim, kjer je ustanovil Italijansko psihoanalitično društvo (SPI), ki je bilo sprejeto v Freudovo Mednarodno psihoanalitično združenje (IPA). Le malo kasneje pa je fašizem v Italiji pometel tudi s psihoanalizo. Weiss, ki je bil židovskega porekla, se je moral izseliti v ZDA, kjer je ostal do smrti, SPI pa je bila razpuščena.

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja ni bilo v mestu o psihoanalizi niti sledu in v celi deželi ni bilo niti enega izšolanega psihoterapevta. V tržaški kulturi je ostajalo le občasno proslavljanje Weissa in »psihoanalitičnega viharja« iz dvajsetih let. V zdravniško-psihiatričnih krogih je bila psihoanaliza povsem pozabljena. V tržaški psihiatriji je v tistih letih završal še drugi »vihar«, ki ga je prinesel Franco Basaglia V sklopu svoje reforme psihiatrične oskrbe – izredno zanimive po mnogih plateh – pa ni dopuščal nobenega prostora psihoanallizi, predvsem zaradi svojih levičarskih ideoloških predpostavk, saj mu je bila psihoanaliza preveč »buržujska«.

V nekaj letih pa so se pojavili v Trstu kar trije psihoanalitiki z dovršeno psihoanalitično edukacijo: Hektor Jogan se je vrnil iz Milana, Savo Spacal iz New Yorka, Pavel Fonda pa se je izobrževal delno v Benetkah in delno v Milanu. Slučajno (ali pa morda ne) so bili edini trije priznani psihoanalitiki Slovenci. Vlasta Polojaz, tudi tržaška Slovenka z dovršeno psihoanalitično edukacijo, je sicer živela v Padovi in tam delala na univerzi, vendar je ohranila tesen stik z domačim mestom in občasno tam tudi delala. V isto generacijo spada tudi Tržačanka Marjana Bolko, ki je dovršila edukacijo v Bologni, kjer je tudi ostala.

Savo Spacal, sin znanega slikarja Lojzeta, se je po maturi na slovenskem liceju »F. Prešeren« v Trstu, vpisal na medicino v Ljubljani. Potem je v New Yorku dovršil psihiatrijo in psihoanalitično izobrazbo ter postal član Ameriške psihoanalitične zveze. Leta 1987 se je vrnil v Trst in se včlanil v SPI. Priobčil je več odmevnih člankov v uglednih italijanskih in mednarodnih psihoanalititčnih revijah, a je leta 1989 – pri samo 46 letih – umrl za posledicami operacije na srcu.

Slovenski tržaški analitiki so se v devetdesetih letih angažirali, da bi podprli kolege iz Slovenije in Hrvaške pri njihovem analitičnem izobraževanju. Ustanovili so posebno združenje (Associazione Scambi Culturali Adriatici), h kateremu so pritegnili številne italijanske kolege, da bi zbirali sredstva in podpirali dejavnosti v zvezi z analitičnim izobraževanjem Slovencev in Hrvatov. Podobne funkcije ima danes med svojimi mnogovrstnimi dejavnostimi »Sklad Libera in Zore Polojaz«.

Povsem naravno je torej, da se tudi danes še naprej razvija in krepi sodelovanje med kolegi v širšem slovenskem prostoru.