Kaj je psihoanaliza?

Psihoanalizo je zasnoval Sigmund Freud na začetku 20. stoletja, ko je začel raziskovanje nezavednega. Danes mnogo drugih znanstvenih in humanističnih strok priznava vrednost psihoanalitičnega instrumenta. Kot teorija in raziskovalna metoda psihoanaliza vpliva na – in je pod vplivom – mnogih področij znanosti in kulture, kot so psihoterapija, psihiatrija, nevroznanosti, sociologija, antropologija, pedagogija, umetnost, filozofija itd.

Osnovne predpostavke psihoanalize so: psihični determinizem, proste asociacije kot metoda raziskave, obstoj in delovanje dinamičnega nezavednega, terapija, pri kateri ima osrednjo vlogo transfer.

Terapija, sloni na ugotovitvi, da se človek pogosto ne zaveda številnih dejavnikov, ki vplivajo na njegovo čustvovanje in vedenje. Nezavedni faktorji lahko povzročajo izrazito nelagodje, včasih v obliki vidnih simptomov, včasih pa v motnjah osebnosti, v težavah v delovnih in ljubezenskih odnosih ter v samozaupanju.

Pri psihoanalitični obravnavi razkrivamo, kako nezavedne vsebine prizadenejo in motijo odnose in vedenjske sheme v sedanjosti ter sledimo njihovemu nastanku in razvoju vse do njihovega izvora v preteklosti. Nezavedne vsebine se kažejo prek prostih asociacij, sanj, fantazij, idej, spodrsljajev ter dinamike medsebojne interakcije med analitikom in analizantom. Slednji v terapiji podoživlja in razkriva svoje nezavedne vsebine, njihov razvoj in pojave v raznih življenjskih fazah, s čimer lahko posledično bolje upravlja svoj odnos tako do samega sebe kot do okolja.